Znamenitosti

KULTURNE ZNAMENITOSTI

V šmarješki dolini je bil nekoč zaliv Panonskega morja, zato je tu še danes moč najti miocenske fosile polžkov in školjk, našli so celo zob morskega psa in kitovo vretence. Obstajajo tudi dokazi (ostanki stavb, orodja, keramike), da je bilo to področje poseljeno 5000 let pr. n. š. V starejši in mlajši železni dobi so vzpetino Vinjega Vrha poselila keltska plemena, zato so na tem področju arheologi odkrili številne gomile iz halštatske in latenske dobe. Najznačilnejša predmeta tega okoliša sta skledasta čelada ter čolničasta fibula. Prva pisna omemba krajev je bila 15. junija 1074, ko je nastala pomembna listina, s katero je posest freisinških grofov v okolici Vinjega vrha prešla v last oglejskih patriarhov.

Karlovškova hiša v Šmarjeti

Rojstna hiša Jožeta Karlovška stoji nasproti cerkve sv. Marjete v Šmarjeti. Današnjo veliko sodobno hišo v baročnem stilu je sezidal Karlovškov oče. V hiši sta nekdaj delovali tudi gostilna in trgovina ter prenočišča za goste.

 

 

 

 

Jože Karlovšek (1900 – 1963) je bil neutrudni raziskovalec in strokovnjak za ornamentiko in slovensko stavbno dediščino, raziskovalec ljudske umetnosti, gradbenik in slikar.

Izdal je več knjig in strokovnih članov o slovenski hiši, slovenskem ornamentu, stavbarstvu. Povzpel se je med naše najvidnejše raziskovalce ljudskega blaga v gradbeništvu in slikarstvu ter s samosvojim načinom dela oral ledino na tem področju, Na njegovo dekorativno slikarstvo je v veliki meri vplival tudi Maksim Gaspari. Prav ornament je zagotovo pravo jedro Karlovških raziskav. Bil je bil vnet zbiralec slovenskih bajk in pripovedk, je avtor prve ilustrirana knjige o slovenskih mitologiji.

 

Jože Karlovšek je bil rojen v Šmarjeti, 12. februarja 1900. Oče, Janez Karlovšek je bil posestnik, gostilničar in trgovec. Leta 1923 je končal v Ljubljani Srednjo tehniško šolo, gradbeni oddelek. Izpit za stavbenika je opravil leta 1930, kasneje je bil njegov poklic preimenovan v višjega gradbenega tehnika. Poročen je bil z Julijo Weble, s katero sta imela pet otrok; Evo, Mileno, Janeza, Alenko in Matjaža. Leta 1936 se je dokončno preselil v Domžale, kjer je 22. oktobra 1963 umrl.

Kot gradbeni strokovnjak je sodeloval pred drugo svetovno vojno pri gradnji tovarne Celuloza v Vidmu pri Krškem. Po vojni je sodeloval pri izgradnji nove Kartonažne tovarne v Ljubljani in pri izgradnji Papirnice na Količevem pri Domžalah. Zadnja zaposlitev je bila na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani, kjer je predaval tehnične predmete in sestavljal strokovne učbenike. Leta 1951 je prejel Prešernovo nagrado, kot sestavljavec najboljših tehničnih učnih knjig.

Leta 1931 je ustanovil in vodil tovarno za fino keramiko Dekor v Ljubljani, pri njeni ustanovitvi pa je bila ključna prav njegova vsestranska nadarjenost in strokovnost.

Projektiral in patentiral je votlo opeko za montažne opečne strope in preklade z imenom Radomka.

Leta 1953 je prejel naziv iznajditelj za postopek slikanja na les z lužnimi barvami. Leta 1960 je prejel Trdinovo nagrado za življenjsko delo in prispevek k znanosti.

Jože Karlovšek je bil neutrudni raziskovalec slovenske stavbne dediščine in umetnostne obrti.

Povzpel se je med naše najvidnejše raziskovalce ljudskega blaga v gradbeništvu in slikarstvu ter s samosvojim načinom dela oral ledino na tem področju. Prav ornament je zagotovo pravo jedro Karlovških raziskav in tako je leta 1935 izdal knjigo Slovenski ornament. Poleg tega dela je o tej tematiki izdal še drugo knjigo o ljudskih in obrtniških izdelkih.

Izdal je več knjig o slovenski hiši in o slovenskem ornamentu. Karlovšek je bil vnet zbiralec slovenskih bajk in pripovedk. Njegove zbrane bajke in pripovedke iz leta 1959, v katerih raziskuje slovensko mitologijo, je v rokopisu šele dobrega pol stoletja po njegovi smrti leta 2016 izdalo Društvo Slovenskih starovercev. Knjiga je dragocen dokument slovenskega ljudskega izročila. Karlovška je raziskovanje ornamenta zapeljalo v slovensko in slovansko bajeslovno izročilo in mitologijo, odkritja so ga tako prevzela, da je začel mitološka bitja celo upodabljati na lesu. Tako lahko v knjigi vidimo podobe slovenskih božanstev in številna druga bitja, kot so vile, škrati,  povodni mož, hišna kača. To je sploh prva ilustrirana knjiga o slovenskih mitologiji. Knjigo bogatijo še Karlovškove avtorske pesnitve bogovom.

Jože Karlovšek je bil avtor številnih člankov o umetnostni obrti, o keramiki in drugih strokovnih člankov. Umetnosti zgodovinar dr. Nace Šumi je v l. 2006 napisal knjigo "Jože Karlovšek, poklic in poklicanost". Knjigo je izdalo Muzejsko društvo Domžale.

V rojstnem kraju, Šmarjeti mu je posvečen bronasti kip, ki je delo akademskega kiparja Borisa Prokofjeva. Svoj čas je bila v njegovi rojstni hiši v Šmarjeti urejena tudi spominska soba in stalna razstava.

V slovenskem merilu je Jože Karlovšek opravil izjemno delo, po mnenju mnogih, neprecenljivo toda prepogosto pozabljeno. Več njegovih rizb in zapisov je ostalo v originalu in še čakajo na objavo.

Leta 2015 je nastalo raziskovalno delo Digitalizacija ornamentov slovenske krasilne umetnosti Jožeta Karlovška, v sklopu natečaja Mladi za Celje, katerega je izdala Mestna občina Celje, raziskovalno nalogo so opravili dijaki Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije, pod mentorstvom prof. Marka Radosavljeviča.

Matjaž Brojan, novinar, publicist in kulturni delavec je v lesu izrezljal posebno serijo slovenskih ornamentov po Jožetu Karlovšku ter jih leta 2016 razstavil v Menačnikovi domaciji v Domžalah in v Hiši žive dediščine v Beli Cerkvi.

V zadnjih letih so se v Domžalah in Šmarjeti odvili številni dogodki, posvečeni delu in ustvarjanju Jožeta Karlovška.

 

Objavljena dela

1.   Ornamentika in narodopisje

  • Jože Z1928): Slovenska hiša. Ljubljana : O.S.G.T., 1. Stavbni motivi. 2. Stavbe in pohištvo
  • Jože Karlovšek (1935 in 1937): Slovenski ornament: 1. Zgodovinski razvoj. V Ljubljani : Udruženje diplomiranih tehnikov. 2. Ljudski in obrtniški izdelki. Ljubljana : Kleinmayr & Bamberg.
  • Jože Karlovšek (1938): Umetnostna obrt: splošen razvoj in naš slog. V Ljubljani : Obrtniško društvo
  • Jože Karlovšek (1939): Slovenski domovi. V Ljubljani : Kleinmayr & Bamberg
  • Jože Karlovšek (1957): Osnova in razvoj ornamenta. Ljubljana: [s.n.]
  • Jože Karlovšek (1959): Keramiška obrt in industrija na Slovenskem. Ljubljana (s. n.)
  • Jože Karlovšek (1959): Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe (neizdana, ostala v rokopisu). Izdana 2016 (Društvo Slovenski staroverci).
  1. 2.   Stavbarstvo
  • Jože Karlovšek (1951): Gradbeni elementi. 10, Hišna kanalizacija in sanitarna oprema/ [sestavila Miroslav Kos in Jože Karlovšek; s sodelovanjem Franceta Dolničarja]. LjubljanaDržavna založba Slovenije.
  • Jože Karlovšek (1951): Gradbeni elementi. 8, Strešne konstrukcije: skripta za visoke in nizke gradnje / [sestavila [in risala] Jože Karlovšek in Vladimir Mušič]. LjubljanaDržavna založba Slovenije
  • Jože Karlovšek (1956): Gradbeni elementi: besedilo. snopič XII, Obrtniška dela. Ljubljana: Gradbena srednja šola
  • Jože Karlovšek (1958): Gradbeni elementi: besedilo: skripta za visoke in nizke gradnje. snopič VI, Oboki. Masivni stropi. 2. dopolnjena izdaja. V Ljubljani : Gradbena srednja šola LRS
  1. 3.   Diafilmi
  • 1. Verstvo starih Slovanov, 1958
  • 2. začetek splošnega in razvoj slovenskega ornamenta, 1958

 

Ruševine gradu Klevevž

Pomemben spomenik kulturne dediščine v občini Šmarješke Toplice je tudi grad Klevevž (Klingenfels). O gradu danes pričajo le razvaline obodnega zidovja nad okljukom Radulje. V neposredni bližini stoji nekdanja grajska pristava z gospodarskimi poslopji. Grad Klevevž je leta 1265 pozidal freisinški škof Konrad, izrecno pa je omenjen šele leta 1306. Klevevški gospodje so prvič omenjeni leta 1267. Grad so leta 1942 požgali partizani.

Ruševine gradu Štrlek

Na Dolenjskem in širšem območju ob reki Krki, je v srednjem veku zraslo veliko gradov. Zaradi obmejna lege ter bližine tako Ogrske kot Hrvaške je bilo to območje nenehno v nevarnosti pred vdori sovražnih sosedov. Da bi svoja ozemlja zaščitili so jih Habsburžani utrjevali s postavitvijo številnih gradov. Grad Štrlek je v pisnih virih prvič omenjen leta 1247, zato ga uvrščamo med starejše gradove na Slovenskem. Zgradila sta ga viteza Friderik in Rudolf iz Slepškega pri Mokronogu, pozidala pa sta ga brez dovoljenja tedanjega lastnika posesti, freisinškega škofa zato je grad sodil med "črne" gradnje. Razvaline gradu Štrlek stojijo nad potokom Toplica, v neposredni bližini današnjega zdraviliškega kompleksa Term Šmarješke Toplice. Do razvalin gradu vodi urejena sprehajalna pot. Danes lahko občudujemo le razvaline južne in zahodne stene nekdanjega gradu. 

Vodnjak v zdraviliškem parku v Šmarjeških Toplicah

Litoželezni vodnjak s kipom ženske z vrčem, ki stoji v zdraviliškem parku v Šmarjeških Toplicah je bil izdelan v drugi polovici 19. stoletja v eni izmed avstrijskih livarn. V Šmarješke Toplice ga je leta 1926 pripeljal novomeški zdravnik Viktor Gregorić, ki je tistega leta tudi odkupil takratne Toplice. V litoželezni vodnjak, ki je takrat stal na dvorišču med dvema kopelma, je dal napeljaljati pitno vodo. Gregorić je zgradil tudi moderno zgradbo s sobami za goste, napeljal elektriko, uredil širšo okolico stavb in bazenov ter sprehajalne poti.

Župnijska cerkev sv. Andreja v Beli Cerkvi

Cerkev sv. Andreja obdana s pokopališčem stoji na najvišji točki vzpetine, okrog katere se je razvila vas Bela Cerkev. Ljudsko izročilo pravi, da je dobila Bela Cerkev ime prav po beli, zidani cerkvi, ki se je že na daleč razlikovala od ostale lesene arhitekture v prostoru. Sedanja sakralna zgradba je bila pozidana v poznobaročnem stilu leta 1813 na prostoru  srednjeveške prednice. Cerkveni inventar je iz prve polovice 19. stoletja in ohranje tradicijo baročnega podobarstva. Cerkev sv. Andreja je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1283, lokacija cerkve pa je omenjena v znameniti listini freisinškega škofa, izdani 15. junija 1074 v Ogleju.

Cerkev sv. Jožefa na Velikem Vinjem Vrhu

Cerkev stoji na 392 m visokem, razglednem in z vinogradi zasajenem Velikem Vinjem Vrhu nad Šmarjeto, v območju enega največjih dolenjskih železnodobnih gradišč. Številne predelave cerkve, ki so sledile stilnim novostim (gotika, barok) ter bogata in kvalitetna oprema pričajo o njenem izjemnem pomenu, ki presega povprečje podeželskih podružnic.

Cerkev Karmelske matere božje v Slapih

Grajska cerkev Karmelske matere v Slapih je bila pozidana v letih 1622 - 1628. Sedanja zgradba je nasledila starejšo srednjeveško stavbo. Nastanek cerkve je povezan z lastniki gradu Klevevž, družino Moscon, ki so cerkev postavili kot njihovo družinsko grobno cerkev. Na pokopališču, ki obkroža cerkev je večje število nagrobnih spomenikov med katerimi izstopa grobno polje družine Ulm, zadnjih lastnikov med 2. svetovno vojno požganega gradu Klevevž.

Župnijska cerkev sv. Marjete v Šmarjeti

Cerkev sv. Marjete v Šmarjeti je bila s časovnimi presledki pozidana med leti 1909 in 1928 in je nadomestila starejšo srednjeveško prednico. Sakralna arhitektura je značilna za čas nastanka, cerkvena oprema pa je delo priznanih slovenskih likovnih ustvarjalcev. V cerkvi visi monumentalna slika Križanja iz 17. stoletja prinešena iz cerkve Karmelske matere božje v Slapih. Kamnit zid, ki obdaja cerkev je nekoč predstavljal meje nekdanjega farnega pokopališča, ki je bilo opuščeno leta 1948. Na pročelju cerkve je vzidana spominska plošča padlim v 1. svetovni vojni in je ena redkih tovrstnih obeležij na Dolenjskem. Pod cerkvenim korom sta vzidani nagrobni plošči šmarješkima duhovnikoma Jakobu Jegliču in Janezu Volčiču.

Hiša žive dediščine "Iz narave in preteklosti za prihodnost"

V sklopu projekta imenovanega Hiša žive dediščine »Iz narave in preteklost za prihodnost« je s pomočjo nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in Ministrstva za kulturo v vasi Bela Cerkev v Občini Šmarješke Toplice na mestu nekdanje Osnovne šole Bela Cerkev zaživel medgeneracijski interpretacijski center dediščine. Njegova vsebina nudi vpogled v življenje lokalnih prebivalcev skozi različne zorne kote in zgodovinska obdobja ter na inovativen način predstavi bogato kulturno dediščino območja Šmarjeških Toplic.

 Več na: http://tic.smarjeske-toplice.si/sl/hisa-zive-dediscine.html

NARAVNE ZNAMENITOSTI

Občina Šmarješke Toplice leži na področju, kjer se dinarska podolja, ravniki in planote stikajo s panonskim gričevjem in ravninami. Stik se odraža v termalnih vrelcih, raznolikosti kamnin, razgibanosti površja, vodovju, raznolikosti prsti in rastja, v podnebnih značilnostih, rabi tal, pa tudi  v kulturnem pogledu.

Področje občine obkroža več vodotokov, na južnem delu je to reka Krka ter potok Toplica in Zavetrščica, na severnem delu Laknica, v osrednjem delu pa si skozi ozko sotesko utira pot največji potok Radulja. Več potočkov, nekateri izmed njih so še danes pitni, tudi večkrat ponikne.

Ena izmed najpomembnejših naravnih danosti v občini je prav gotovo termalna voda, saj je le-ta podlaga za razvoj zdraviliškega turizma, ki se je pričel leta 1792, ko so izšli prvi zapisi o Jezerskih Toplicah, kakor so takrat imenovali Šmarješke Toplice.

Koglo in Vinji Vrh

Pokrajina je reliefno precej razgibana, opredeljujeta jo dva griča: Koglo 417 m in Vinji Vrh 392 m. Oba po prisojni strani pokrivajo vinogradi, po osojni pa predvsem gozdne površine. Na vrhovih obeh gričev so tudi prekrasne razgledne točke na dolino reke Krke, Gorjance, kočevski gozd, novomeško kotlino in šentjernejsko polje, v lepem vremenu pa tudi na Kamniško-Savinjske Alpe.

Griča sta znana po številnih zidanicah, kjer se lahko obiskovalci okrepčajo s cvičkom in domačimi mesnimi dobrotami.

Zgornja Klevevška jama

Nahaja se ob soteski potoka Radulja pod vzpetino, kjer so razvaline gradu Klevevž. Jamo tvori 209 m dolg rov, na dnu zapolnjen z usedlinami. Jama je suha, le na dnu je nekaj blata in je ena najdaljših na tem območju. Tu so našli kapnike, pa tudi prazgodovinsko keramiko. Po legendi naj bi bil v njej skrit tudi zaklad. Zaenkrat še ni urejena za obiskovalce.

Spodnja Klevevška jama

Okoli 10 metrov pod Zgornjo Klevevško jamo se nahaja Spodnja Klevevška ali Ajdovska jama, v kateri je hipotermalni izvir. Le-ta priteka iz špranje v steni s temperaturo 21°C. Jama je doslej edina znana topliška jama. Do sedaj je raziskanih 518 m rovov, vendar tudi ta še ni urejena za obiskovalce. Jama je zanimiva tudi zaradi bogatega jamskega živalstva, v njej so našli porodniški koloniji južnega podkovnjaka in navadnega netopirja ter posamezne male in velike podkovnjake.

Soteska potoka Radulja

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok reke Krke. V svojem zgornjem toku, v krajšem, a divjem kanjonu s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke. Ob Klevevški Toplici se torej prične soteska Radulje, ki se dviga približno 100 m navzgor. Tu se je Radulja globoko zarezala v pas triadnih apnencev, strmec pa premaguje v številnih slapičih, ki so v hudi zimi vklenjeni v led, spomladi in jeseni pa precej glasni. Po glasnih brzicah Radulje so poimenovali tudi bližnji Klevevž, saj Klingenfels pomeni „pojoči slapovi“.

Klevevška Toplica

Pri končnem delu soteske je ob desnem bregu Radulje krajši pritok, katerega izvir privre na dan pod večjo skalo in je zajet v manjšem bazenu. To je hipotermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica, s temperaturo od 21 do 25°C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah. Klevevška Toplica je primerna za kopanje.

Zdravci

Močvirnato dolino, kjer se zasanjano vije potok Radulja, so domačini poimenovali Zdravci. Dolina ob Radulji predstavlja dno nekdanjega zaliva Panonskega morja, pozneje pa je bilo tu najverjetneje jezero. To področje ob Radulji, ki ob močnem deževju prestopi bregove in poplavi ravnino, daje zavetje nekaterim redkim pticam in živalim, kot so sive in bele čaplje, vidre, bobri, potočni raki, srne, lisice, divji zajci in fazani. Zdravci so tudi prava zakladnica rastlinskih vrst. Področje je ponekod povsem močvirnato, poraščeno s šaši in ločki, na najbolj vlažnih tleh, polnih manjših izvirov pa lahko opazimo trstičje. Ob Radulji rastejo stoletne vrbe, ki so se razbohotile in dajejo pokrajini svojevrsten videz.

Indijski lotos

Sredi zdraviliškega parka v Šmarjeških Toplicah, kjer je tudi botanična pot, je jezerce, ki ga napaja izvir tople vode, v njem pa že več let raste pri nas zelo redka rastlinska vrsta - indijski lotos. Poleti je gladina vode gosto prekrita z velikimi povoščenimi listi, nad gladino pa se ponosno dviga več sto nežnih rožnatih cvetov. Danes so naravna nahajališča indijskega ali rdečega lotosa le še v nekaterih predelih Azije in Avstralije. Do sedaj je veljalo, da indijski lotos na prostem pri nas ne preživi zime, torej je ta v Šmarjeških Toplicah še toliko večja posebnost in zanimivost.

Škratova luknja

V zvezi z Belo Cerkvijo obstaja zanimiva zgodba o Škratovi luknji, katere vhod je še danes ohranjen. Pred davnimi časi je vhod vodil v dolg rov pod Belo Cerkvijo. Po pripovedovanju starejših ljudi, so v rovu živeli majhni, prijazni škratki. Pomagali so ljudem in bili njihovi pravi prijatelji. Mir tega kraja je pokvaril pohlepen mladenič, ki se je naselil v tej vasi. Škratov ni maral in jih je preganjal. Ti se z njim niso želeli prerekati in so se po svojem rovu umaknili na bližnji Vinji Vrh. Ljudje, ki so ostali brez njihove pomoči, so ničvrednega mladeniča izgnali iz vasi, vendar škratov ni bilo nazaj. Ljudem so pretili hudi časi. Da ne bi vas propadla, se je najstarejši škrat odločil, da bo kljub vsemu pomagal ljudem, vendar se jim ni nikoli prikazal pri belem dnevu. Od takrat se ta rov imenuje Škratova luknja.