KULTURNE ZNAMENITOSTI

V šmarješki dolini je bil nekoč zaliv Panonskega morja, zato je tu še danes moč najti miocenske fosile polžkov in školjk, našli so celo zob morskega psa in kitovo vretence. Obstajajo tudi dokazi (ostanki stavb, orodja, keramike), da je bilo to področje poseljeno 5000 let pr. n. š. V starejši in mlajši železni dobi so vzpetino Vinjega Vrha poselila ilirska in keltska plemena, zato so na tem področju arheologi odkrili številne gomile iz halštatske in latenske dobe. Najznačilnejša predmeta tega okoliša sta skledasta čelada ter čolničasta fibula. Prva pisna omemba krajev je bila 15. junija 1074, ko je nastala pomembna listina, s katero je posest freisinških grofov v okolici Vinjega vrha prešla v last oglejskih patriarhov.

Karlovškova hiša v Šmarjeti

Nasproti cerkve sv. Marjete v Šmarjeti stoji rojstna hiša Jožeta Karlovška, priznanega slovenskega gradbenika in raziskovalca ljudskega stavbarstva, ornamentike in mitologije. Na mestu velike delno zidane nadstropne kmečke domačije je oče Jožeta Karlovška, Janez Karlovšek, zgradil današnjo veliko sodobno hišo v baročnem stilu, v kateri sta bili gostilna in trgovina ter prenočišča za goste. Danes je tu gostilna, Karlovškova spominska soba in internetna točka.

Ruševine gradu Klevevž

Pomemben spomenik kulturne dediščine v občini Šmarješke Toplice je tudi grad Klevevž (Klingenfels). O gradu danes pričajo le razvaline obodnega zidovja nad okljukom Radulje. V neposredni bližini stoji nekdanja grajska pristava z gospodarskimi poslopji. Grad Klevevž je leta 1265 pozidal freisinški škof Konrad, izrecno pa je omenjen šele leta 1306. Klevevški gospodje so prvič omenjeni leta 1267. Grad so leta 1942 požgali partizani.

Ruševine gradu Štrlek

Grad Štrlek, danes ruševina, je stal v neposredni bližini bazenov v Šmarjeških Toplicah. Verjetno še pred izgradnjo klevevškega gradu sta ga na zemlji freisinškega škofa brez njegovega dovoljenja zgradila freisinška ministeriala, brata Friderik in Rudolf s Slepška pri Mokronogu, upravljali pa so ga vitezi Stralekaerji. Grad je prvič omenjen leta 1247 kot Stralekk. Grad so konec 15. stoletja opustili.

Litoželezni vodnjak v Šmarjeških Toplicah

Izdelan naj bi bil v drugi polovici 19. stoletja v eni izmed avstrijskih livarn. V Šmarješke Toplice ga je leta 1926 pripeljal zdravnik Viktor Gregorčič, nekdanji lastnik in začetnik turizma v Šmarjeških Toplicah. Vanj je dal napeljati pitno vodo in tako je vodnjak predstavljal prvi topliški vodovod, dvorišče ob njem pa je postalo kraj bogatega družabnega življenja. V Sloveniji so ohranjeni le štirje tovrstni vodnjaki. Uvrščen je na seznam pomembne kulturne dediščine.

Župnijska cerkev sv. Andreja v Beli Cerkvi

Ljudsko izročilo pravi, da je dobila Bela Cerkev ime po beli, zidani cerkvi, ki se je že na daleč razlikovala od ostale lesene arhitekture. Kraj Bela Cerkev je v listinah prvikrat posredno naveden leta 1283 z omembo vikarja, kar je tudi prva posredna omemba župnije, izrecno kot vas pa prvikrat leta 1291. Njeno lokacijo lahko vežemo tudi na cerkev omenjeno v znameniti listini izdani leta 1074 v Ogleju.

Cerkev sv. Jožefa na Velikem Vinjem Vrhu

Cerkev stoji na 392 m visokem, razglednem in z vinogradi zasajenem Velikem Vinjem Vrhu nad Šmarjeto, v območju enega največjih dolenjskih železnodobnih gradišč. Številne predelave cerkve, ki so sledile stilnim novostim (gotika, barok) ter bogata in kvalitetna oprema pričajo o njenem izjemnem pomenu, ki presega povprečje podeželskih podružnic.

Cerkev Karmelske matere božje v Slapih

Grajska cerkev v Slapih je najbogatejša podružnična cerkev v šmarješki župniji. Ob njej so grobovi zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov. Graditelj sedanje cerkve Jurij pl. Moscon je pokopan v grobnici sredi cerkve.

Župnijska cerkev sv. Marjete v Šmarjeti

V Šmarjeti se srečujemo kar z dvema cerkvama, in sicer z obstoječo stavbo, pozidano v prvi četrtini 20. stoletja in z njeno dosti starejšo prednico, ki se je morala umakniti novogradnji. Stenska slika Križanje, delo neznanega italijanskega avtorja iz 17. stoletja, je znamenita dragocenost slovenskega nabožnega slikarstva in največja baročna slika pri nas.

NARAVNE ZNAMENITOSTI

Občina Šmarješke Toplice leži na področju, kjer se dinarska podolja, ravniki in planote stikajo s panonskim gričevjem in ravninami. Stik se odraža v termalnih vrelcih, raznolikosti kamnin, razgibanosti površja, vodovju, raznolikosti prsti in rastja, v podnebnih značilnostih, rabi tal, pa tudi  v kulturnem pogledu.

Področje občine obkroža več vodotokov, na južnem delu je to reka Krka ter potok Toplica in Zavetrščica, na severnem delu Laknica, v osrednjem delu pa si skozi ozko sotesko utira pot največji potok Radulja. Več potočkov, nekateri izmed njih so še danes pitni, tudi večkrat ponikne.

Ena izmed najpomembnejših naravnih danosti v občini je prav gotovo termalna voda, saj je le-ta podlaga za razvoj zdraviliškega turizma, ki se je pričel leta 1792, ko so izšli prvi zapisi o Jezerskih Toplicah, kakor so takrat imenovali Šmarješke Toplice.

Koglo in Vinji Vrh

Pokrajina je reliefno precej razgibana, opredeljujeta jo dva griča: Koglo 417 m in Vinji Vrh 392 m. Oba po prisojni strani pokrivajo vinogradi, po osojni pa predvsem gozdne površine. Na vrhovih obeh gričev so tudi prekrasne razgledne točke na dolino reke Krke, Gorjance, kočevski gozd, novomeško kotlino in šentjernejsko polje, v lepem vremenu pa tudi na Kamniško-Savinjske Alpe.

Griča sta znana po številnih zidanicah, kjer se lahko obiskovalci okrepčajo s cvičkom in domačimi mesnimi dobrotami.

Zgornja Klevevška jama

Nahaja se ob soteski potoka Radulja pod vzpetino, kjer so razvaline gradu Klevevž. Jamo tvori 209 m dolg rov, na dnu zapolnjen z usedlinami. Jama je suha, le na dnu je nekaj blata in je ena najdaljših na tem območju. Tu so našli kapnike, pa tudi prazgodovinsko keramiko. Po legendi naj bi bil v njej skrit tudi zaklad. Zaenkrat še ni urejena za obiskovalce.

Spodnja Klevevška jama

Okoli 10 metrov pod Zgornjo Klevevško jamo se nahaja Spodnja Klevevška ali Ajdovska jama, v kateri je hipotermalni izvir. Le-ta priteka iz špranje v steni s temperaturo 21°C. Jama je doslej edina znana topliška jama. Do sedaj je raziskanih 518 m rovov, vendar tudi ta še ni urejena za obiskovalce. Jama je zanimiva tudi zaradi bogatega jamskega živalstva, v njej so našli porodniški koloniji južnega podkovnjaka in navadnega netopirja ter posamezne male in velike podkovnjake.

Soteska potoka Radulja

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok reke Krke. V svojem zgornjem toku, v krajšem, a divjem kanjonu s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke. Ob Klevevški Toplici se torej prične soteska Radulje, ki se dviga približno 100 m navzgor. Tu se je Radulja globoko zarezala v pas triadnih apnencev, strmec pa premaguje v številnih slapičih, ki so v hudi zimi vklenjeni v led, spomladi in jeseni pa precej glasni. Po glasnih brzicah Radulje so poimenovali tudi bližnji Klevevž, saj Klingenfels pomeni „pojoči slapovi“.

Klevevška Toplica

Pri končnem delu soteske je ob desnem bregu Radulje krajši pritok, katerega izvir privre na dan pod večjo skalo in je zajet v manjšem bazenu. To je hipotermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica, s temperaturo od 21 do 25°C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah. Klevevška Toplica je primerna za kopanje.

Zdravci

Močvirnato dolino, kjer se zasanjano vije potok Radulja, so domačini poimenovali Zdravci. Dolina ob Radulji predstavlja dno nekdanjega zaliva Panonskega morja, pozneje pa je bilo tu najverjetneje jezero. To področje ob Radulji, ki ob močnem deževju prestopi bregove in poplavi ravnino, daje zavetje nekaterim redkim pticam in živalim, kot so sive in bele čaplje, vidre, bobri, potočni raki, srne, lisice, divji zajci in fazani. Zdravci so tudi prava zakladnica rastlinskih vrst. Področje je ponekod povsem močvirnato, poraščeno s šaši in ločki, na najbolj vlažnih tleh, polnih manjših izvirov pa lahko opazimo trstičje. Ob Radulji rastejo stoletne vrbe, ki so se razbohotile in dajejo pokrajini svojevrsten videz.

Indijski lotos

Sredi zdraviliškega parka v Šmarjeških Toplicah, kjer je tudi botanična pot, je jezerce, ki ga napaja izvir tople vode, v njem pa že več let raste pri nas zelo redka rastlinska vrsta - indijski lotos. Poleti je gladina vode gosto prekrita z velikimi povoščenimi listi, nad gladino pa se ponosno dviga več sto nežnih rožnatih cvetov. Danes so naravna nahajališča indijskega ali rdečega lotosa le še v nekaterih predelih Azije in Avstralije. Do sedaj je veljalo, da indijski lotos na prostem pri nas ne preživi zime, torej je ta v Šmarjeških Toplicah še toliko večja posebnost in zanimivost.

Škratova luknja

V zvezi z Belo Cerkvijo obstaja zanimiva zgodba o Škratovi luknji, katere vhod je še danes ohranjen. Pred davnimi časi je vhod vodil v dolg rov pod Belo Cerkvijo. Po pripovedovanju starejših ljudi, so v rovu živeli majhni, prijazni škratki. Pomagali so ljudem in bili njihovi pravi prijatelji. Mir tega kraja je pokvaril pohlepen mladenič, ki se je naselil v tej vasi. Škratov ni maral in jih je preganjal. Ti se z njim niso želeli prerekati in so se po svojem rovu umaknili na bližnji Vinji Vrh. Ljudje, ki so ostali brez njihove pomoči, so ničvrednega mladeniča izgnali iz vasi, vendar škratov ni bilo nazaj. Ljudem so pretili hudi časi. Da ne bi vas propadla, se je najstarejši škrat odločil, da bo kljub vsemu pomagal ljudem, vendar se jim ni nikoli prikazal pri belem dnevu. Od takrat se ta rov imenuje Škratova luknja.